(3)

Artist: Maryam Jafri (Copenhagen / Denmark)
Presented work: „untitled” (2008)
Text by Mikkel Bolt [DE] [EN] [TR] [HR] [SI] [HU] [CZ]

Danska nacionalna demokratska ideologija in napad na sistem socialnega skrbstva

Od volitev novembra 2001 je danski politični sistem razvil posebno kombinacijo demokracije, rasizma in šovinizma, ki jo lahko poimenujemo svojevrsten nacionalni demokratski totalitarizem. Ta ideologija o danski nacionalnosti, ki hkrati goji svojskost in sovraštvo do tujcev, se vztrajno širi vse od prihoda desničarske vlade na oblast, ki jo vodi Anders Fogh Rasmussen. Po prevzemu oblasti je Fogh Rasmussen sprožil tako imenovano vojno kultur, uperjeno proti levo usmerjeni kulturi in muslimanom, ki naj bi bila glavna uničevalna člena družbe. Ta kampanja proti tujcem se morda zdi nenavadna, saj je Danska med narodnostno najmanj mešanimi državami v zahodnem svetu, priseljevanje vanjo je zelo omejeno in še pred letom 2001 je imela zelo stroge zakone o priseljevanju. A ker je politika na Danskem omejena na vprašanje samobitnosti, je zamisel o multikulturni družbi postala ogrožajoča. Globalizacija je tako zgrešila svoj prvotni cilj.

Ksenofobično kampanjo proti muslimanskim priseljencem spremlja napad na vse, kar na Danskem spominja na levico. Po mnenju vlade in danske ljudske stranke (Dansk Folkeparti) se je treba znebiti starih levičarskih strank in idej iz leta 1968, saj naj bi te ogrožale dansko skupnost na račun multikulturne družbe. Še en politični cilj novo izvoljene vlade je uvedba tako imenovanih reform socialnega skrbstva, ki se navzven predstavljajo kot potreben ukrep za zaščito sistema socialnega skrbstva pred grožnjami, ki mu pretijo v prihodnosti, v resnici pa pomenijo le njegovo drastično poslabšanje. Cilj je preprečiti krizo. Vlada in njeni ekonomisti so različne poskuse kritike teh reform ocenili za neodgovorne, saj trdijo, da so te reforme nujne. Skratka, vse politične razprave so ovržene s sklicevanjem na ekonomijo.

Od leta 2001 vlada kot še nikoli prej pritiska na določene javne institucije, kot so državna televizija in univerze, da bi jih odcepila od po mnenju vlade nevarnih miselnih tokov, izhajajočih iz leta 1968. Nekdanji državni uslužbenci državne televizije poročajo o drastičnem povečanju poskusov vplivanja ali oblikovanja televizijskega programa. Spreminja se tudi univerzitetni sistem, saj se korporativne zamisli vpeljujejo namesto klasičnega izobraževanja in avtonomije šolstva. Prav tako se zmanjšujejo tudi finančna sredstva za šole in bolnišnice.

Poletje in zgodnja jesen leta 2008 sta bila zaznamovana z gospodarsko in geopolitično nestabilnostjo, v kateri se je znašel ves svet. Po padcu investicijske banke Lehman Brothers in delni nacionalizaciji ameriške zavarovalne družbe AIG je postalo celo mainstreamovskim medijem jasno, da so Združene države v primežu finančne krize zaradi več milijard dolarjev slabih posojil, premoženja brez vrednosti in netransparentnih računovodskih poslov, ki jih nihče ne more razvozlati ali razumeti, vključno z njihovimi izvornimi snovalci. Kako se bo danska desničarska vlada spopadla s finančno krizo, ki jo je zajela, še ni znano. A najverjetneje lahko pričakujemo poostritev nadzora in povečanje rasizma na področju socialnega skrbstva.

Mikkel Bolt


Leta 1998 je predsednica Odbora za pospešitev blagovne menjave ameriške vlade (CFTC) Brooksley Born predstavila vrsto ukrepov za vzpostavitev večjega nadzora nad vse kompleksnejšim finančnim trgom. Predsednik Odbora za zvezne rezerve Alan Greenspan, finančni minister Robert Rubin in Rubinov naslednik ter varovanec Lawrence Summers so njenemu predlogu nasprotovali. Greenspan je dejal, da Bornova sploh ne ve, o čem govori, in da bi s temi ukrepi povzročila finančno krizo. Prav tako je glede finančne krize v letu 2008 zatrdil, da je nihče ni mogel predvideti. Summers pa je prisilno odstopil z mesta predsednika harvardske univerze po tem, ko je izjavil, da so ženske zaradi svojega genskega zapisa domnevno manj sposobne od moških pri matematiki in znanosti. Trenutno je Summers
Obamov gospodarski svetovalec, Rubin pa predsednik banke Citibank, ki je od ameriške vlade prejela posojilo, ker se je znašla pred bankrotom.