Artist: Nikolin Bujari (Tirana / Albania)
Presented work: „Blood Feuds“ (2008)
Text by Adela Demetja
[DE]
[EN]
[TR]
[HR]
[SI]
[HU]
[CZ]
Kanun ali Kanuni i Lekë Dukagjinit (Lekë Dukagjini) je zbirka zakonov, ki jih je sestavil Lekë Dukagjini in ki se od 15. stoletja dalje izvajajo pretežno v severni Albaniji in na Kosovem. Kodeks, ki se je z ustnim izročilom prenašal iz roda v rod, je v 19. stoletju prvič zapisal in uzakonil Shtjefën Gjeçov. Razdeljen je v zakonska poglavja, ki urejajo poroko, rojstvo, smrt, gostoljubje in dediščino, ki od nekdaj predstavljajo temelj samoupravljanja v severni Albaniji. Kanun je postal razširjena oblika zagotavljanja pravice v močno oboroženi plemenski družbi, kjer največ šteje moška čast. Poleg določb o umorih, ki preprečujejo popolno uničenje celotnih družin, kodeks vsebuje tudi naslednji predpis: "Kdor ubija, bo ubit. Kri se plača s krvjo." V krvno maščevanje je bila tako vpletena vsa družina, saj se je maščevanje včasih preneslo tudi na poznejše rodove.
Krvno maščevanje in drugi stari običaji so se več stoletij ohranjali v zatišju. Zlasti pod štirideset let trajajočim komunističnim režimom je bilo krvno maščevanje v Albaniji prava redkost. Ponovno se je razširilo šele po padcu komunizma v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v javnosti povzročilo nemire. Mnogi Albanci so zato ponovno začeli uvajati običajno pravo, značilno za njihovo plemensko preteklost, tako da je danes že skoraj vsak albanski prebivalec oborožen.
Po poročilih Odbora za nacionalno spravo, albanske nevladne organizacije za pomiritev odnosov med družinami v sporu, je več tisoč albanskih družin zaklenjenih v svojih domovih, saj je družinski dom po starem družbenem kodeksu edino varno zatočišče za vse tiste, ki jim grozi smrt iz maščevanja. Več tisoč moških in dečkov po vsej Albaniji tako trepeta v zavetju svojih domov, pred katerimi čakajo sovražne družine. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je danes v krvno maščevanje vpletena vsa družina – neposredna družina morilca in njegovi sorodniki, vključno z ženskami, dekleti in majhnimi dečki. Posledica tega je, da je več sto otrok v Albaniji iz strahu pred krvnim maščevanjem dobesedno zaprtih za domačimi vrati. Mnoge med njimi je doletela nesreča, da so se rodili v družini, ki je vpletena v tovrstno kruto maščevanje. Nemogoče je opisati, kaj ti iz družbe izključeni otroci občutijo in kaj jih čaka v prihodnosti, saj ne morejo hoditi v šolo ali se kako drugače družbeno udejstvovati zunaj doma. Ministrstvo za izobraževanje je uvedlo programe, ki zagotavljajo učno gradivo in učitelje za otroke, ki jim družine, žrtve maščevanja, zaradi varnosti ne dovolijo iz hiše. To, da se je kodeks Kanun ohranil vse do danes, kaže na nepravilno delovanje sodne veje oblasti in pomanjkanje državnega nadzora. Albanski kazenski zakonik ne vsebuje določb, ki bi neposredno urejale krvno maščevanje. Vlada je ta zakonik spremenila šele leta 2008, ko je vanj vključila člen, ki krvno maščevanje opredeljuje kot nezakonito in kaznivo dejanje.
''Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.'' Vendar ne v Albaniji.
Adela Demetja