KünstlerInnen: Alexandros Georgiou and Jennifer Nelson, in collaboration with ITYS, Institute for Contemporary Art and Thought, Athens and Konate Mamadou and Theophile Yerbanga,
Photo: Paul Zografakis
Presented work: „January 12, 2008 – An Attempt”, 2008
Texts by R M Syllantavou (Doctor at Hellenic Center for Diseases Control & Prevention; Member of Medicines du Monde; for the last seven years, and in collaboration with Filippos Olymbitis, she has been been working as a volunteer on the island of Leros, Athens)
[DE] [EN] [TR] [HR] [SI] [HU] [CZ] [GR] [FR] [AL]
Skupina ljudi različnih narodnosti se odloči preživeti večer skupaj. Težko je začeti, saj gre za prvo tako srečanje v Atenah. Dobimo se v afriškem pubu v Atenah, da bi skupaj zaplesali in kaj popili. Grki, prebivalci drugih evropskih držav in Afričani iz Burkine Faso, s Slonokoščene obale in iz Nigerije – vsi živeči v Atenah – se dobimo, da bi skupaj preživeli večer. Ne vemo, kako začeti. Nekateri govorijo angleško, drugi francosko, spet drugi grško. Razporedimo se po skupinicah, belci posebej, črnci posebej. Samo glasba in dobra volja sta nam v pomoč, da sicer nekoliko zadržano, pa vendar zaplešemo skupaj. Ne poznamo družbenih navad drug drugega. Ali so snubljenje, spolnost in prijateljstvo pri vseh enake? Bojimo se, da bi kaj storili narobe. In vendar se večer odvija normalno. Vsi se smejimo – ali vsaj poskušamo. Nekako, kljub še tako izumetničenemu vzdušju večera, se zabavamo. Veseli smo, da smo se dobili. V enem samem drobnem, majcenem koraku, s trudom in ljubeznijo, smo le prebili led. To je bil naš prvi poskus.
Jennifer Nelson
Ali ste stari 20, 50 ali morda 70 let?
Ne glede na vašo starost vsaj enkrat v življenju »žrtvujte« vsaj eno uro, da se odpeljete v sprejemno postajo za imigrante, in še eno uro, da se vrnete domov. Kdor se bo odločil, da si bo ogledal življenje imigranta z lastnimi očmi namesto po televiziji in ga potem primerjal s svojim udobnim življenjem, ki ga predstavljajo udoben naslonjač v dnevni sobi in polne sklede hrane v kuhinji, bo z lahkoto doumel, kaj danes pomeni MIGRACIJA.
Tudi migranti so ljudje kot mi – s fizičnimi in čustvenimi potrebami –, ki se odločijo ustvariti NOVO ŽIVLJENJE, kot so to nenazadnje nekoč storili mnogi Grki, ko so emigrirali v Nemčijo, Belgijo, Savdsko Arabijo, Egipt, Ameriko in Avstralijo. V začetku so bili imigranti pod strogim nadzorom gostujoče države, ki jih je sprejela(!) kot delovno silo. DANES pa je migrant pod državnim nadzorom le delno in od časa do časa. Ob vstopu v neko državo je označen kot »ilegalec«, ker množice njemu podobnih ljudi prestopajo meje skrivoma, prisiljene so v migracijo zaradi LAKOTE in ne revščine in zaradi POLITIČNIH KONFLIKTOV!
Vsa ta teorija me prešine in spomnim se …
Mati in otrok sta nekega jutra pristala v Farmkonissi, na otoku Lerosu, premražena od ure plavanja. Zbiralec sužnjev je vanju naperil pištolo in ju pahnil nazaj v ledeno mrzlo vodo, da bi se izognil zaporni kazni. To sta bila tujka v iskanju zaposlitve, ki se zaradi neznanja jezika ni mogla sporazumevati, in desetletni deček, ki ga je čakala vseživljenjska lekcija. »Razmišljam, da bi ostala v Grčiji. Ne čutim se ponovno sposobno za na pot,« so se glasile tujkine komaj slišne besede.
Laina je bila v Somaliji žrtev spolne zlorabe. Zbrala je moči, si ustvarila načrt in odpotovala v neznano. Kdo ve, kaj jo čaka v tuji državi? Mi odrasli poznamo nevarnosti, ki ji pretijo, in bi se morali zavedati naših odgovornosti: »V trgovini z ljudmi tudi stranka nosi določene odgovornosti.«
Samirove oči se iskrijo od sreče, ker je svoboden. Košček kruha zadostuje, če le ubeži pred zaporom in pokoli, ponižanji, ki jih izvaja brutalni režim v pustih afganistanskih gorah.
Imela sta več sreče kot Hassan, dvajsetletni fant, ki je utonil v hladnih vodah Egejskega morja. Njegov sopotnik Semil je dogodek opisal takole: »Bil je še mrak, ko je padel v morje. Bila je temna noč, brez lune. Plavali smo bosih nog, le eden ali dva sta imela rešilni jopič. Nekateri so zavili desno, drugi levo … Tisti, ki so imeli srečo, so po približno eni uri priplavali na kopno. Hassana ni bilo med njimi …«
V življenju ni vse le materialna lastnina … Da je lahko »civilizirano«, potrebuje življenje zavest in akcijo. Vzemite si dve uri časa v vašem življenju in prepričajte se na lastne oči, kakšno civilizacijo ustvarjamo!
R M Syllantavou