Künstler: Miklós Erhardt & Dominic Hislop (Budapest)
Abgebildetes Werk: The Inside Out project was initiated and organized by artists Dominic Hislop and Miklós Erhardt, in 1997-98 – almost exactly ten years ago. The photograph on the poster was made by Ferenc Budai, one of the participants of the project, in June 1997.
Text von Miklós Vecsei (Vice-president of the Hungarian Malteser Charity Service, Budapest)
[DE] [EN] [TR] [HR] [SI] [HU] [CZ]
Opombe k spremembi zakona
Madžarski parlament je 15. oktobra 2007 sprejel predlog enega od poslancev o spremembi zakona, da se pravno uredi nastanitev brezdomcev v šotore. Poslanec je sicer želel pomagati, a je vladni komisar za zadeve brezdomcev dal odpoved.
Problem ni toliko v šotorih samih, pač pa v tem, kdo ima »pravico« do njihove uporabe. Namreč, cestna služba prav tako uporablja šotore, odeje, spalne vreče, platna, plastične ponjave in nenazadnje cigarete in alkohol – vse, kar olajša pogoje v izrednih razmerah. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali se socialno pravo v prvem desetletju 21. stoletja spopada s tem problemom na pravi način?
Ljudje se v zadnjem času vse bolj zavedajo, da so mnogi politiki, še zlasti na občinski ravni, brezdomstvo uvrstili med probleme javne higiene, podobno kot so komunalni odpadki, pasji iztrebki in vse, kar ruši estetsko harmonijo mesta. Prizadevanja so bila večinoma usmerjena v to, da se problem prikrije, namesto da se ga reši. Vrstili so se odloki o beračenju na javnih mestih, katerih namen je bil po vsej sili ugoditi družbeni neutrudni, če to tako razumemo, želji po redu. Tudi kadar se takim napadom uspešno zoperstavimo – tako, da uveljavljamo pravico brezdomcev do bivanja npr. v podhodih –, ostane vselej grenak priokus.
V zadnjih dvajsetih letih je brezdomstvo postalo del vsakdana. Število ljudi na cesti se sicer ni povečalo, vendar se je prag strpnosti zmanjšal, kar pomeni, da družba te ljudi obsoja. A zgolj popisovanje teh ljudi ne pomaga. Brezdomstvo je družbena bolezen – namesto da se brezdomce namesti v šotore, bi jim bilo treba postaviti natančno diagnozo: kako akutno ali kronično je pravzaprav njihovo stanje in kakšna bi bila odgovarjajoča terapija. Če človek zboli, je edina pravica, ki je v takem primeru smiselna, pravica do okrevanja. Vsi vidni rezultati strokovnjakov, ki delajo z brezdomci, so brez aktivne podpore zakonodajalcev in družbe zaman.
V zadnjih letih so klicni centri, cestna služba, služba za razvažanje hrane in pijače brezdomcem in zdravstveni domovi, ki obratujejo 24 ur na dan, pokazali veliko družbeno angažiranost, medtem ko se je projekt subvencioniranih družbenih stanovanj, ki ponuja rešitev več kot 1000 ljudem, posluževal družbe same kot osnove za sanacijo; očitno je vprašanje o nastanitvi v šotorih situacijo postavilo na glavo. Povrh vsega se je omenjena sprememba zakona zgodila, ko so se strokovnjaki v okviru nove strategije začeli ukvarjati z vprašanjem, koliko časa bo družba še gledala, kako zaradi mraza pozimi umre na stotine brezdomcev. Ali lahko njihovo »pravico« do tega, da umirajo od mraza, nadomestimo s pravico strokovnjakov, da to preprečijo? Ali obstaja pozitivna ničta toleranca? Če nimamo preprostih odgovorov na ta vprašanja, potem moramo razpravo o tem nadaljevati, kajti v takih situacijah vsakršna površinska rešitev, ki izkorišča pojem pravice, povzroči več škode kot dobrega.
Miklós Vecsei
Podpredsednik Madžarske malteške dobrodelne ustanove
in nekdanji vladni komisar za zadeve o brezdomcih