(1)

Künstlerinnengruppe: h.arta group (Timisoara)
Abgebildetes Werk: „Being Afraid and Being Yourself “ (2007)
Text von Liviu Pop (Cluj) [DE] [EN] [TR] [HR] [SI] [HU] [CZ]

Bojim se, a vseeno hočem biti to, kar sem

Česar ne poznamo, se ponavadi bojimo. Pripadniki manjšin so pogosto žrtve takega razmišljanja, preprosto zato, ker vedo, da so drugačni od tistega, česar smo vajeni in kar nam je znano. Učimo se tako, da iščemo podobnosti z že poznanim in v novih okoliščinah sprejemamo le majhne razlike. Včasih prav te razlike – če niso pravilno razumljene – prinašajo strahove v naša življenja.

Nekaj ur pred začetkom gejevske Parade ponosa, ki se je odvijala 9. julija 2007 v Bukarešti, se je skozi mesto vila še ena parada, v kateri so ljudje, ustrahovani pred neznanim, izkazovali svoja moralna načela. Pri tem nikakor ne moremo spregledati dejstva, da so ti ljudje prav v imenu vere, ki oznanja ljubezen med ljudmi, nasprotovali pravicam tistih, ki so drugačni od njih samih. Odnos med množico protestnikov proti gejevski Paradi ponosa in cerkvijo je bil očiten. Protestniki so bili opremljeni z verskimi ikonami in slogani tipa »Mi smo pripadniki pravoslavne vere. Romunija ni Sodoma«. Še več, pravoslavni duhovniki s križi in verskimi ikonami so korakali ob množici in molili. Najvišji predstavniki pravoslavne cerkve so javno razglasili, da bodo »molili v upanju, da se spet povrne normalnost« med spolne manjšine.

Krščani so spričo še tako majhnih razlik, ki se tičejo spolnega življenja, geje in lezbijke prepoznali kot povsem drugačne. Smešno se zdi, da se je na tak način odzvala prav vera, ki je sprva tudi sama bila v manjšini in se borila proti enakim nasprotovanjem s strani takratne, drugače misleče večine.

Protigejevski protestniki in predstavniki pravoslavne cerkve so prav v znamenju »krščanskih moralnih načel« nasilno nastopili proti udeležencem Parade ponosa.

Eden od argumentov proti civilni poroki istospolnih partnerjev je, da ti ne bi smeli biti upravičeni do posebnih pravic. Vendar tu ne gre za zahtevo po posebnih pravicah, temveč za zahtevo po enakih pravicah, kot jih ima večina. Živimo v posvetni državi, v kateri verski zakoni za državljane niso zavezujoči. Zato istospolni partnerji ne prosijo za pritrditev s strani pravoslavne cerkve, ampak preprosto zahtevajo državljanske pravice.